Zgodovina Strojne

Napisal-a Franci Pečnik dne . Objavljeno v Kulturna dediščina

Marija Makarovič v svoji knjigi Strojna in Strojanci zapiše: »Strojanci so zrasli prav s strojansko zemljo in s strojansko pokrajino, ki so jo v stoletjih oblikovali in si jo podrejali, ko so vanjo vsajali svoje domačije in iz nje trgali svoje njive, travnike in pašnike, ko so jo pojili s svojim znojem in s trdoživo krvjo ter pokopavali vanjo svoje rajne okoli cerkve sv. Urha.«

Vse do leta 1848 so bili strojanski kmetje večinoma podložniki pliberškega gospostva. Največji kmet Požeg je bil podložnik podružnične cerkve sv. Ulrika v Strojni in ji je tudi plačeval v cerkvenem urbarju predpisane dajatve.

Agrarna tehnična revolucija, ki je v drugi polovici 18. stoletja in v prvi polovici 19. stoletja prinesla tudi vrsto novosti glede poljedelskega orodja, je Strojno dosegla z veliko zamudo. Še do konca prve svetovne vojne je na Strojni prevladovalo oranje z ralom, kasneje so posamezni gospodarji začeli orati tudi s plugom. Neprekinjeno kolobarjenje, hlevska živinoreja in z njo povezano gnojenje s hlevskim gnojem in uvajanje novih kulturnih rastlin (npr. krompirja) pa so bili konec 19. stoletja v Strojni že trdno ustaljeni. Industrijsko tkano bombažno, svileno in volneno blago se prav tako splošneje uveljavi šele pred prvo svetovno vojno, vendar predvsem za pražnje dni. Ob delavnikih pa se kmetje in najemniki še oblačijo v oblačila iz domačega platna in sukna.

V obdobju pred prvo svetovno vojno so tudi Strojance pestila obdobja mraza in obdobja suše. V času prve svetovne vojne, predvsem v prvih treh letih, vsaj kmetje niso trpeli pomanjkanja hrane. Tudi občutnejše pomanjkanje blaga jih ni preveč prizadelo, saj so bili navajeni skromnega oblačenja ali pa so se oblačili v trpežno, doma pridelano platno in sukno. Najemniki, posli in matere z nezakonskimi otroki pa so že tedaj občutili pomanjkanje, ki se je v letih 1917 in 1918 povečalo pri vseh slojih. V času prve svetovne vojne so strojnske družine ostale brez moških rok, saj je bilo samo leta 1914 v tedanjo avstro-ogrsko vojsko vpoklicanih 21 Strojancev.

V narodno osvobodilnem boju je sodelovala večina odraslih Strojancev, med drugo svetovno vojno jih je padlo več. V obdobju po drugi svetovni vojni se je bistveno spremenil družbeni sestav strojnskih prebivalcev. V Strojni so, ponekod še leta po drugi svetovni vojni, zaposlovali ženske in moške posle: hlapce, dekle in pastirje, največkrat kot rejenke.

Strojanci so elektriko dobili leta 1958. Do tedaj so večino strojev poganjali na roke. Tudi mehanizacija po letu 1970 je Strojancem olajšala in nadomestila pomanjkanje delovne sile. Je pa svet na Strojni precej strm in razgiban, zato je obdelava njivskih in travniških površin na tem območju še danes precej otežena.

Zaposlovanje Strojancev, in z njim povezano prehajanje kmečkih gospodarstev v polkmečka, v sedemdesetih letih 20. stoletja, pomeni tudi za Strojance enega večjih premikov v družbenem, gospodarstvu in duhovnem življenju. Zaposlitev gospodarjev ali njihovih otrok pripelje na domačijo poleg gospodarskih strojev tudi avtomobile, z njim pa vse večje stike z okoliškimi in drugimi naselji. Cesta povezuje Strojno z Ravnami šele od leta 1974. Do tedaj pa so domačini tovore in ljudi v dolino prevažali s konjsko in z volovsko vprego. Telefon so na Strojni dobili konec leta 1979.

Vir: Makarovič, M., Strojna in Strojanci, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1982, str. 29−35.