Blaž Mavrel (1896–1977)

Napisal-a Franci Pečnik dne . Objavljeno v Kulturna dediščina

Blaž Mavrel se je rodil 2. februarja 1896 v Gradiščah pri Libeličah v številni kmečki družini, v kateri je bilo trinajst otrok. Iz Gradišč so se preselili v Grablje. Tam je le dve leti hodil v utrakvistično šolo na Lokovici (Holmcu). Leta 1908 se je družina povečala, zato so prodali posest in se zopet vrnili v Gradišče in kupili Strávjekovo. Od tam je moral v vojsko na koroško fronto. V vojni je bil dvakrat ranjen. Leta 1930 so Strávjekovo prodali in kupili Branáče. Blaž ni šel z družino na posest, ampak je vzel v najem bajto na Stankni na Strojni, kjer je popolnoma sam živel enajst let, potem se mu je pridružila sestra Katra. Umrl je 18. junija 1977 na Strojni, kjer je tudi pokopan.

Bil je bajtar, samotar in krajevni Krjavelj. Brati se je naučil iz Mohorjevih knjig, ki so ga spremljale že iz očetove hiše. Pozneje si je iz knjižnice strojanskega učitelja sposojal Dom in svet in Ljubljanski zvon. Veliko se je učil iz knjižnih ocen v Mladiki. Ob lojenkah in petrolejkah je prebiral lepo slovensko besedo: Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, Župančiča in Aškerca. Z nahrbtnikom je hodil po knjige tudi v Študijsko knjižnico na Ravne in prebiral Prežiha, Puškina, Solženicina, Rebulo, Dostojevskega in Tolstoja. Pisal je pesmi, v katerih je nadaljeval izročilo koroškega bukovništva. Pisal jih je v svoj zvezek, jih večkrat popravljal in prepisoval, zato najdemo njegove rokopise marsikje. Veliko njegove pesniške zapuščine hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne, v fototeki pa tudi precej Mavrelovih fotografij. Blaž Mavrel je tudi prevajal Prešernove nemške pesmi. Dr. Franc Sušnik ga je opisal takole: “Zanimiv človek je v svoji lesni samoti … zanimiv, ki je svoje življenje živel dobesedno od dela svojih rok: jedel je tisti kruh, ki ga je sam sejal, sam žel, sam mlel in sam pekel; tisto repico, ki jo je sam sadil, sam okopal, nakopal in sam skuhal; tisto mleko, ki ga je sam od svoje krave namolzel … ki se s tem človekom lahko študent in profesor menita o knjigah in pisateljih …”

Koroški kinoklub Prevalje je posnel o njem tri dokumentarne filme: Blaž Mavrel (Mirko Konečnik, 1976), Bili smo pri Blažu Mavrelu (Roman Flis in Mirko Konečnik, 1976) in Pogreb Blaža Mavrela (Silvo Pečnik, 1980). Bil je častni član Koroškega kino kluba Prevalje, za filmske dosežke je kinoklub podeljeval plakete Blaža Mavrela.
Sprva je zapisoval ljudske šege in navade, kasneje pa je pisal prigodne, slavilne, razpoloženjske, ljubezenske, hudomušne in domoljubne pesmi, ter jih objavljal še v Mladiki, Novi mladiki, Viharniku, Pavlihi in v koledarjih.

Dela Blaža Mavrela:
  • Camarske pesmi (1935),
  • Koroški ženitvovanjski običaji in nove camarske pesmi (1938),
  • Šopek s koroških bregov (1971),
  • Gozd šumi v meni (1977).

Neobjavljene pesmi:

Naš dom, št. 4 (1938), Koroški fužinar, št. 1−3 (1857), Koroški fužinar, št. 4−6 (1960), Koroški fužinar, št. 7−12 (1960), Koroški fužinar, št. 1 (1970), Koroški fužinar, št. 2 (1978).

Vira: